Kako sem v treh mesecih izgubila skoraj 8 kilogramov?


Od kar pomnim, sem bila vedno grajena tako, da sem morala paziti, kaj in koliko bom nečesa zaužila. Svojo postavo bi umestila pod normalno, nisem ne suha ne močna, temveč ravno pravšnja, kljub mojemu celulitu. Dosledna sem pri ohranjanju teže in če tudi pride do povišanja za kilogram ali dva, se pretirano ne obremenjujem, ker mi bo v nekaj tednih rezultat uspelo izboljšati. Ampak, kako je prišlo do tega, da se mi je teža zvišala za več kot 6 kilogramov?

Precej poslabšano počutje: Povišan TSH

Ko nisem bila športno aktivna in sem le tu in tam šla na kakšen sprehod ter pri tem skrbela, da nisem zaužila preveč kalorij, je na mojih 170 cm višine teža znašala 60 kg. Bila sem dosledna pri tem, da sem imela 5 obrokov na dan, po možnosti so bili enakovredni. Proti koncu lanskega leta pa se je moje počutje močno poslabšalo. Ves čas sem bila nenormalno utrujena in brez energije. Kar na enkrat so se začele pojavljati težave s krvnim pritiskom in srčnim utripom. Oba sem imela precej visoka, hkrati me je v danem trenutku mučilo dihanje. Kot da vse skupaj ni bilo dovolj, sem dobila zares velik apetit. Lačna sem bila na vsake pol ure, samo jedla bi in jedla. Na sebi sem pričela opažati, da se redim. Imela sem bolj poln obraz, pa tudi oblačila mi niso bila več prav. Kljub temu se doma nisem želela tehtati, saj me je bilo strah povišane številke. Vendar pa se mi tehtanje ni zmuznilo januarja, ko sem bila pri zdravniku. Pred pregledom me je medicinska sestra stehtala in tehtnica je pokazala 66,7 kg. Doživela sem šok! V tem času je zdravnik naredil preiskave za ščitnico in izvidi so pokazali precej višje vrednosti kot bi morale biti. Normalna vrednost TSH je med 0,27 in 4,20 mIU//mL, moja pa je znašala kar 6,05. Napotil me je tirologu, čakalna doba pa je bila tri mesece.

Čas za spremembo: Obisk fitnesa

Nato sem doma 10 dni razmišljala, kako sem lahko dopustila, da me je vse skupaj pripeljalo do te točke. Rekla sem si, da ne bom čakala do aprila, ko bom imela ultrazvok ščitnice, temveč bom morala prej zavihati rokave. Odločila sem se obiskovati fitnes, in tako sem 4. februarja po dolgem času prvič oblekla športna oblačila. Na prvi dan fitnesa je moja teža znašala 65,3 kg. Prvi mesec sem trikrat tedensko delala skupaj s trenerji, saj sem se želela naučiti pravilno izvesti določeno vajo, odveč pa ni bilo tudi usmerjanje in spodbuda s strani trenerja. V tem sklopu sem dobila tudi jedilnik, na katerem je bilo zapisanih kar nekaj idej za zajtrke, malice, kosila in večerje. Prvi teden je bil fizično izjemno naporen. Dober teden je trajalo, da so se mišice navadile napora. Spomnim se, da so me po prvem dnevu obdali dvomi, ali bom sploh sposobna nadaljevati. Potem pa sem si rekla, da če ne bom poizkusila, ne bom nikoli vedela.

Neverjeten dosežek: Izboljšano počutje in zmanjšana teža

Sedaj, ko so minili trije meseci, sem nase izjemno ponosna, saj sem močno napredovala. Fitnes obiskujem 6-krat tedensko po slabi 2 uri, nedelje pa so namenjene počitku. Sem precej dosledna pri jedilniku, kljub temu, da sem ga malo priredila po svoje. Skrbim za velik vnos beljakovin, pa vendar ne zanemarim zdravih maščob in ogljikovih hidratov, ki so prav tako potrebni za normalno delovanje, le da je njihov vnos manjši kot je bil še nekaj časa nazaj. Prav tako se je počutje precej izboljšalo. Še vedno sem malo utrujena, vendar imam energije več kot sem jo imela prej. Zmanjšala se je tudi teža. Prva dva meseca sem se tehtala vsak drugi teden, ker pa sem se počasi približevala svoji številki, to ni bilo več potrebno. Moja trenutna teža je 57,5 kg, kar je 7,8 kg manj od prvega dve, ko sem začela s fitnesom. Predvsem se zavedam, da sem kilograme izgubila na zdrav način. Na začetku sem v fitnesu vključila veliko cardia, zdaj ga imam polovico manj, ker sem dosegla zastavljen cilj oziroma sem ga kar presegla. Zalog na telesu je še nekaj, pa vendarle ... Kljub temu, da se zavedam svoje postave in dejstva, da bom morala trdo garati za še boljše rezultate, ne bom obupala. Dejansko nimam niti ene fotografije prej in potem, saj fotografija ne more pokazati celotnega spektra. Ni vse samo v izklesanem telesu, temveč tudi v počutju in s tem se spet ponavljam. Moje telo ni popolno, vendar kar trenutno čutim v svojem telesu, fotografija tega ne more pokazati, zato menim, da sem v vsakem primeru zmagala. Pa da ne bo pomote. Med velikonočnimi prazniki sem precej grešila, ker se prazničnim dobrotam enostavno nisem mogla upreti in pa tudi zato, ker praznik ni vsak dan. Včasih telo enostavno to potrebuje, da se lahko ponovno zažene in nadaljuje s tistim, s čimer je pričel. Zdravo telo je tisto telo, v katerem se počutiš fenomenalno.

Obisk tirologa: Kronično vnetje ščitnice

Pred dnevi pa je končno sledil tudi obisk tirologa, ki mi je napravil ultrazvok ščitnice. Izvidi so pokazali, da so vrednosti spet normalne, kljub temu pa naj bi imela blago spremenjeno ščitnico. Zdravnik je potrdil kronično vnetje ščitnice, ki pa se za enkrat še ne zdravi. Menim, da je k boljšemu izvidu pripomogel tudi moj korak, ki sem ga naredila, se pravi obisk fitnesa, saj nisem želela, da me bolezen spravi do te točke, ko bi se začela smiliti sama sebi in bi vse dneve preležala na postelji, na vsake pol ure pa bi razmišljala samo o hrani. Poleg fitnesa grem večkrat v naravo, bodisi na krajši sprehod ali na pohod, medtem ko sem pol leta nazaj razmišljala, kako bom šla po 4. nadstropju dol do poštnega nabiralnika. Na srečo sem imela in še vedno imam močno notranjo voljo, ker če je ne bi imela, bi lahko danes bili povsem drugačni rezultati.

Številke niso nič v primerjavi s tistim, kar ti čutiš. Če imaš 5 kg več kot si jih imel/-a lani, vendar se pri tem odlično počutiš, potem ne rabiš nič spreminjati. V končni fazi moramo biti všeč sebi in ne okolici. Posameznik se že tako ali drugače preveč posveča temu, kaj si drugi mislijo o njemu. Pomembno je, da se imaš v svojem telesu dobro, kljub kakšnim malenkostim, saj te ravno te podrobnosti predstavljajo takšnega kot si in te kažejo v najlepši luči.

1 komentar :